Postanek na vrhu je služil za navdušeno izmenjavo mnenj, seveda pregled porabe, fotografiranje in občudovanja počivališča v kraju Soboth. Ko se je vonj pregretih zavor in razgretih agregatov polegel, smo se odpravili naprej. Sprva kar dinamično, dva udeleženca sta zaradi prevelike hitrosti avstrijski »žandarmariji« prispevala par deset evrov kazni (kot kaže so zneski vendarle prijaznejši, kot pri nas), naprej pa bolj umirjeno, predvsem prizanesljiveje do motornih vrtljajev, smo nadaljevali v smeri Deutschlandsberga proti Koflachu, kjer je bila ponovno na vrsti vijugasta cesta, katero nam je Levči vseskozi obljubljal. Nagib je bil tokrat manjši, vendar tudi na tem odsteku za nekatere ni bilo kompromisov; šestvaljniki in trije osemvaljniki so z rezkim zvokom rezali tišino skozi gozd speljane ceste, na ovinkih nas je preganjal škripajoč zvok pnevmatik, za katerega se ni vedelo, izpod koles katerega udeleženca prihaja, vsaj dokler se kolona ni ponovno razdelila na dva ali tri dele. Močno stiskanje volanskega usnja, poln plin, vedno pripravljena noga na zavori, samodejni menjalniki v športnem ali ročnem načinu in seveda najmanj par oči na pecljih … tako je zgledala vožnja, dokler nismo prispeli v mesto in vožnjo upočasnili. Sledil je postanek, komentarji in seveda nasmeh do ušes, saj večina takšnih »podvigov« ni bila vajena.