BMWslo.com

Test: BMW 135i cabrio (2. del)

Serijo 1 poznamo že osmo leto, brezstrešna različica je bila predstavljena šele leta 2008. Nastala je iz coupeja in v M paket preobleki ponuja nekaj prijetnih detajlov, ki nakazujejo, da ne gre zgolj za mestnega malčka. Kljub zanimivi in sprva morda celo nekoliko posebni obliki, se najbolj imenitna stvar skriva pod motornim pokrovom.

Motor testne 135i nosi interno oznako N55 in je v tesnem sorodu s trilitrskim atmosferskim motorjem (M54), ki je poganjal večino aktualnega bavarskega voznega parka pred dobrim desetletjem. Predhodnik, N54, ki je prejel nagrado za motor leta 2007 in 2008, je prvi BMW-jev turbobencinski agregat v zadnjih 26 letih.

N55 ima namesto dveh turbinskih polnilnikov le enega z dvojnim polnjenjem, opremili so ga z direktnim vbrizgom goriva in mu dodali ravno tako že desetletje preizkušen sistem Valvetronic, ki v navezi s sistemom Vanos skrbi za variabilno krmiljenje obeh odmičnih gredi in hodov sesalnih ventilov. Rezultat je rahlo izboljšana krivulja navora (400 Nm navora že pri 1200 vrtljajih) ob enaki moči (225 kW), kar kljub nekoliko večji kabrioletovi teži (1665 kg) zadostuje za odlične zmogljivosti: od 0 do 100 km na uro v zavidljivih 5,6 sekunde.

Motor je brez dvoma vrhunski izdelek. Zaradi prisilnega polnjenja gre malenkostna zamera le na račun odzivnosti, kar pomeni, da bomo sunek pri polnem plinu doživeli šele čez približno pol sekunde. Steče povsem uglajeno in se – kot vsi bavarski šestvaljniki – izredno rad zavrti vse do 7000 vrtljajev, ob tem pa razvaja z rezkim in občasno grgrajočim zvokom iz dveh zajetnih v črni krom odetih izpušnih cevi.

Lega poleg motorizacije sodi med stvari, zaradi katerih je vredno izgubiti nekoliko več besed. Skladna temeljitost obojega je pri BMW-ju že stalnica in tudi 135i kot najmočnejši predstavnik serije 1, če odmislimo najnovejši 1M, ni izjema. Športno naravnano podvozje je kos praktično vsakršnim situacijam, morda zaradi kabrioletske zasnove nekoliko manj udobno na kratkih grbinah, a še vedno dovolj prijazno za vsakdanjo uporabo. O udobju seveda ni govora, 18 palčna platišča mešanih dimenzij in M pečat na nekaterih komponentah podvozja za to niti ne morejo jamčiti, sicer pa se tudi manj športne različice iste serije ne morejo pohvaliti s pretiranim razvajanjem zadnjic.

135i cabrio brezkompromisno, z izjemno lahkoto in brez napora premaguje zavoje vseh vrst, iz njih in med njimi brutalno pospešuje, vmes pa se tudi suvereno ustavi. Pri vsem tem ni bojazni, da bi se voznik obremenjeval z vihtenjem volanskega obroča in se pritoževal nad bolečinami v sklepih, saj je vodenje kljub natančnosti nenaporno. Prav z užitkom se je zapoditi med mamljive serpentine in pod milim nebom v spremstvu vetrnega piša poslušati simfonijo šestvaljnika, začinjeno s kratkim, a dovolj slišnim ječanjem razbremenilnega (blow off) ventila.

Veselja torej ne zmanjka. Tudi zadek je lahko pri delnem izklopu stabilnostnega programa prav prijetno nervozen. Program »Sport plus« ali »M mode«, sicer opcija pri višjih (in drugih) serijah, je namenjena ravno temu; varni zabavi, saj je kratko pometanje zadka iz hitrih zavojev še vedno obvladljivo in dovolj varno, da tovrstno početje ne bi bilo prepuščeno naključju. Za nameček in (za drzne) večji nasmešek, so münchenski inženirji pritaknili še sladkorček: ob popolni deaktivaciji medkolesne elektronike (DSC) se preko zadnjih zavor simulira elektronska zapora diferenciala. Užitkarski kilometri so najbrž tudi razlog za nekoliko višjo povprečno porabo goriva, ki je znašala 12,5 litra, kar pa v skupaj 700 prevoženih kilometrih vsekakor ne more biti povsem merodajen podatek.

Tisti z bolj budnim očesom se ustavijo pri zavorah, česar pri bavarcih do sedaj nismo bili vajeni. Čeljusti v svetlo sivi barvi sprva delujejo diskretno, a natančnejši pogled v hipu razkrije, da gre za temeljit izdelek: 6 batov spredaj, 1 zadaj, obakrat z dovolj velikimi in prisilno hlajenimi koluti. V vsakdanjem prometu povsem dovolj, da zavornega pojemanja ni čutiti.

Notranjost je prijetna, na prvi pogled z nekoliko manj kakovostnimi materiali kot v ostalih serijah, kar pa sploh ne pokvari vzdušja. Vendarle gre za najnižjo serijo in najpomembneje je, da je nemško vzorna in, z izjemo navigacijskega zaslona, dobro pregledna. Položaj prestavne ročice, ki ima skrbno preračunane in ustrezno kratke gibe, bi morda lahko bil višji, a opazka z nekaj prevoženimi kilometri - tudi zaradi odličnega počutja za ravno prav odebeljenim volanskim obročem in sedežev z odličnima stranskima oporama - kar hitro zbledi. Če ste morda spregledali: 135i cabriolet je štirisedežnik, z malce dobre volje zmore prepeljati tudi štiri odrasle potnike.

In tako vam lahko avto zleze pod kožo. Globoko pod kožo. Sploh, če spadate med tiste vrste ljudi, ki nekaj vzljubijo v danem trenutku, v afektu, ko odgovarja vsaka sleherna stvar. Tiste bolj skeptične utegne prepričati čez nekaj časa, posebej na vijugasti cesti kakšnega gorskega prelaza, kjer se ta brezstrešnik počuti kot doma. Prav lahko se zgodi, da vas sredi noči pograbi neznanska želja, da bi se prepričali, ali niso nekaterih cestnih odsekov nemara spremenili! Najbolj skeptični pa … ne vedo, kaj zamujajo!